Danes mleko kupujem pri kmetu

Sam sem že zelo zgodaj na lastni koži doživel, kaj pomeni poškodba ter kaj regeneracija in rehabilitacija.

Kot mlad, perspektiven smučar sem si na treningu v Kaprunu v Avstriji ob padcu poškodoval koleno. Pretrgal sem si vezi, meniskus, poškodoval hrustanec.

En sam nepozoren moment, ki mi je postavil življenje na glavo. Vse moje sanje, vsi moji cilji, so izpuhteli. Vzeto mi je bilo vse, kar sem si želel. Ostal sem brez smučanja, brez športa, brez sanj o vseh tistih stopničkah, o Olimpijadi.

Rehabilitacija je bila dolga in velikokrat mučna. Koleno pa me je nato še leta opozarjalo, da ni vse v redu. Tako sem že kot mladostnik prvič začutil, kako velik vpliv ima lahko poškodba na človeka. Ne samo fizično, ampak tudi psihično.

Leta iskanja tistega pravega športa zame in za moje koleno so me nato vodila do tega, da sem začel na telo gledati drugače. Ne samo skozi treninge za moč, ampak tudi skozi ustrezno pripravo, skozi pomen gibljivosti in regeneracije.

Po poškodbi sem začel postopoma spreminjati način gibanja, pripravljati telo na večjo gibljivost in skozi leta ugotovil, kako pomembno vlogo imajo pri regeneraciji tudi vezi, kite, fascije in ostala vezivna tkiva.

Bolj ko sem delal na gibanju, bolj sem razumel, da telo po poškodbi ne potrebuje samo časa, ampak tudi podporo v obliki pravih gradnikov, to pomeni v obliki prave ali, kot ji Petra reče, »plodne« hrane in špajze, ki ne gradi samo otroka, temveč življenje.

Mleko ni enako mleku

Veš, pred leti sem na mleko gledal drugače kot gledam danes.

Mleko iz »alp«, jogurti, skuta in sir iz trgovine, proteinski napitki po treningih in vse tisto, kar danes v trgovini stoji na policah pod “zdravo”, “beljakovinsko” ali “za regeneracijo”, je bilo zame del vsakdana. Nekaj normalnega in nekaj, o čemer nisem nikoli razmišljal, saj smo namreč vsi jedli tako. Mleko je ob tem bilo pač mleko.

Potem pa sem spoznal Petro in njena neplodnost ter težave s hormoni so začele vse najino življenje počasi obračati na glavo. In iskreno, sam sem se imel ob vsem športu za zdravega in meni sprva res ni bilo do sprememb.

Zato sem dolgo le opazoval, po tihem poslušal, kako Petra »komplicira«, in skozi leta, skozi družino in skozi otroke, sem šele sam spoznal, da mleko ni enako mleku. Da so pomembne razlike, ki so ti lahko v (po)moč ali te počasi rušijo. In to ne samo za hormone, temveč tudi za športno zmogljivost in regeneracijo.

Na to, kar smo začeli dajati na mizo, sem začel pajs za pajsom gledati drugače. Ne več samo skozi okus, kalorije ali beljakovine, ampak skozi vprašanje: kaj telo iz te hrane sploh dobi in kako se po njej počuti.

Brez mlečnih izdelkov mi živeti ni

Ko je Petra pri sebi mlečne izdelke za nekaj časa odstranila, ker ji ti niso ustrezali, sem sam vedel z vsako celico v svojem telesu eno stvar. Brez mlečnih izdelkov ne morem in ne želim živeti.

Takrat mi je zabrusila kot mlademu očetu stavek, ki mi je ostal v glavi še dolgo: “Ali jih odstranita oba z otrokom ali pa se naučiš delati s surovimi.”

Surovimi? Pa kakšnimi surovimi? A zdaj moram pa še do kmeta, ko pa imam mleko v sosednji štacuni? Ja, vse to mi je takrat šlo po glavi.

A hkrati je bil to moment, ko sem prvič začel drugače razmišljati o mleku. O tem, kaj sploh pomeni mleko, od kod pride, kako je pridelano, kaj se z njim naredi, zakaj lahko nekaj, kar je bilo nekoč osnovna hrana, danes marsikomu povzroča težave in kakšen vpliv ima vse to name kot športnika. Na mojo zmogljivost, mojo regeneracijo, na moje mišice, kite …

Sam iskreno nisem imel nikoli očitnih težav ob uživanju mleka, no vsaj sam jih nisem videl. Če vprašaš Petro, je drugačnega mnenja. A danes, po vsem doživetem kot moški, oče, športnik in kot terapevt, vem, kaj pomeni, ko nekdo reče, da mu mleko ne paše. Morda mu res ne, a pogosto ne gre za samo mleko, ampak predvsem za to, kar se je z mlekom naredilo.

Moj prvi večji “aha” o mleku

Mleko iz trgovine, homogenizirano, pasterizirano, pogosto daleč od živali, zemlje in človeka, ki ga je pridelal, ni isto kot mleko, ki pride od zdrave živali, iz dobrega okolja, sveže, polno encimov, maščob, beljakovin in življenja.

Tega zdaj ne pišem zato, da bi kogarkoli prepričeval, da mora piti surovo mleko. To je odločitev, ki jo mora vsak sprejeti sam zase, z glavo, z občutkom in z odgovornostjo.

Naj pa povem to, da se mi zdi, da smo kot družba malo zašli. Na eni strani se surovo mleko pogosto predstavi kot nekaj nevarnega, na drugi strani pa brez težav sprejmemo industrijske predelane proteinske napitke, čokoladna mleka, energijske gele, ploščice, umetne dodatke, kjer je seznam sestavin daljši od recepta za nedeljsko kosilo. In potem temu rečemo hrana za športnike in regeneracijo.

Kaj ima mleko s športom, regeneracijo in telesom

Ker se veliko ukvarjam z gibanjem, telesom in regeneracijo, sem tudi sam dolgo gledal na hrano precej “športno”. Beljakovine, energija, regeneracija, mišice, sklepi, zmogljivost.

Ampak bolj ko sem šel v prakso, bolj sem razumel, da telo ne potrebuje samo makrohranil. Ne potrebuje samo “dovolj beljakovin” in “dovolj kalorij”. Telo potrebuje hrano, ki jo zmore enostavno razgraditi, absorbirati, uporabiti in jo vgraditi v celice, tkiva, v mišice, kite …

Pri športu in poškodbah to postane še bolj očitno. Če je telo ves čas pod obremenitvijo, če treniraš, delaš fizično, se poškoduješ ali si v procesu regeneracije, potrebuješ več kot samo hiter sladkor, izoliran protein in kofein.

Potrebuješ minerale, maščobe, beljakovine v obliki, ki jih telo dobro prenese. Potrebuješ podporo črevesju in hrano, ki ne ustvarja dodatnega bremena, ampak telesu pomaga graditi.

In tukaj so zame domači mlečni izdelki dobili čisto novo mesto.

Kislo mleko, skuta, sirotka, maslo, mlad sir … zame kot športnika in kot terapevta niso modna rešitev, ampak nekaj tako zelo osnovnega in podpornega. Nekaj, kar so ljudje nekoč razumeli in znali delati doma brez strahu, brez kompliciranja.

Začel sem hoditi do kmeta

Najprej zato, ker sem želel zase in za družino najti nekaj bolj osnovnega in manj predelanega, potem pa vedno bolj iz občutka, da telo na takšno hrano reagira drugače.

Trgovinski jogurt sem zamenjal za domače kislo mleko. Začel sem delati domačo skuto, sirotko, maslo, jogurt in mlade surove sire. Najprej zase in za otroke, nato sčasoma tudi za Petro, ki je mlečne izdelke začela postopoma uvajati nazaj.

Če sem brutalno iskren, sem potreboval nekaj časa, da sem se znašel. Da sem našel svojega kmeta, svoj urnik. A vsakič je bilo lažje in graditi se je začel občutek, da se vračam nazaj k nečemu, kar je tako zelo normalno in podporno.

In bolj ko sem šel v prakso, bolj sem opažal razliko. Po hrani ni bilo več “teže” v trebuhu. Manj je bilo napihnjenosti. Tiste občasne driske, ki sem jih jemal kot nekaj normalnega, so izvenele. Regeneracija po športu pa se je začela pajs za pajsom izboljševati.

Marko, poškodba kolena ter štelanje z mlekom

Z Markom sva se srečala, ko si je tudi sam poškodoval svoje koleno. Takrat se je odločil, da potrebuje (po)moč v obliki individualnega dela in štelanja pri meni.

Prišepal je z bolečinami, zategnjenostjo in precej slabo gibljivostjo. Na prvi pogled bi lahko rekel, da gre pač za koleno. Ampak ko delaš z ljudmi in telesom, hitro vidiš, da telo zelo redko govori samo skozi eno točko, en sklep ali en organ.

Ko delam z ljudmi, vedno gledam širše. Kako človek stoji, diha, kakšna je njegova gibljivost, hoja, kako spi, kako regulira stres. In Petra mi je pokazala, da četudi na prvi pogled ni povezano, je vedno pomembno tudi to, kakšno hrano uživa.

In z Markom sva se res razumela. Tudi on je bil “mlečni” tip človeka. Jogurti, skuta, proteinski napitki, siri … vse to je bilo vsakodnevno na njegovem jedilniku.

Da ne bo pomote, sam ne delam prehranskih planov in to ni moje področje. Ampak pri Marku sem imel občutek, da njegovo telo potrebuje eno zelo osnovno spremembo.

Zato sem mu kineziološko prikazal glede hrane samo eno stvar. To je, kako deluje nanj predelano mleko in mlečni izdelki ter kako surovi. Nato sem mu rekel: “Če želiš spremeniti ob terapijah in vajah eno stvar v hrani, naj bo to mleko …”

Ko hrana telo podpre

Marko je začel zahajati na tržnico. Čez nekaj časa pa se je opogumil in prišel še na mojo delavnico izdelave surovih mlečnih izdelkov in mladega surovega sira.

Tam je prvič videl, da domači mlečni izdelki niso znanstvena fantastika. Ne potrebuješ laboratorija, doktorata in popolne kuhinje. Potrebuješ dobro mleko, nekaj časa in malo občutka za proces.

Potem je doma začel postopoma pripravljati kislo mleko, skuto in mlad sir. V svojem tempu. Korak za korakom in pajs za pajsom.

In kasneje mi je med enim izmed tretmajev rekel: “Veš, da komaj zdaj vidim, kakšno težo sem imel včasih v trebuhu in danes te teže več ni.”

In to je stavek, ki se mi zdi zelo pomemben. Ker včasih ljudje od hrane ne pričakujemo veliko. Samo da nas nasiti. Samo da ima dovolj beljakovin. Samo da je “zdrava”. Ampak telo zelo jasno pokaže razliko med hrano, ki jo mora predelovati kot breme, in hrano, ki jo lahko uporabi kot podporo.

In ravno to mi je pri teh zgodbah najbolj všeč. Ne gre za perfekcijo in ne gre za to, da bi moral človek živeti na kmetiji. Gre za to, da se začne ponovno povezovati s hrano in telesu ponuditi nekaj bolj osnovnega, manj predelanega in bolj domačega.

Hrana za regeneracijo ni vedno v embalaži

Danes se športnikom in aktivnim ljudem pogosto prodaja občutek, da za regeneracijo potrebujejo nekaj posebnega. Nekaj v vrečki, plastenki, tubi ali ploščici.

Ampak če pogledaš malo širše, telo po naporu ali poškodbi ne potrebuje nujno še enega modnega izdelka, ampak prave gradnike.

Potrebuje kakovostne beljakovine za izgradnjo mišic, tkiv, pa tudi hormonov in nevrotransmiterjev. Prave, nepredelane maščobe za hormone, živčni sistem, celične stene in obnovo. Minerale, da po telesu stečejo procesi. Fermentirano, predprebavljeno hrano za podporo prebavi. In dovolj energije, da se ne vrti samo v preživetju.

Zato imajo lahko domači mlečni izdelki, če jih telo prenaša in če pridejo iz kakovostnega vira, podporno mesto v prehrani človeka, ki se giba, dela, trenira ali okreva. In to ne kot čudežna instant rešitev, ampak kot močen temeljni gradnik.

Brez strašenja in brez prepričevanja
Pri surovem mleku ne verjamem v to, da obstaja samo ena resnica za vse. Ne rabi vsak piti surovega mleka, jesti surove skute in sira.
Verjamem pa, da je dobro razumeti razliko.
Da ni isto, ali mleko pride od zdrave živali, iz dobrega okolja in od človeka, ki ga poznaš, ali pa iz sistema, kjer je pomembno predvsem to, da je vse čim bolj dolgo obstojno, čim manj mastno …
Sam sem potreboval leta ter kar nekaj bolečih izkušenj, da sem začel gledati na to tako. A danes me kot moškega, športnika, očeta in terapevta vedno bolj zanima, od kod pride, kako je pripravljena in kako se telo po njej počuti.
In mogoče je ravno to, da smo se od teh osnovnih vprašanj precej oddaljili, danes največji problem.

Kako začeti korak za korakom ter pajs za pajsom doma

Če te je ob branju tega zapisa nekje malo potegnilo, da bi tudi ti poskusila ali poskusil doma narediti nekaj bolj surovega in bolj svojega, potem začni čisto preprosto.

Ne rabiš takoj delati vseh mlečnih izdelkov. Ne rabiš popolne kuhinje, posebne opreme in občutka, da moraš vse znati že prvič. Dovolj je, da imaš dobro mleko, malo časa in pripravljenost, da greš korak za korakom naprej.

Tako sem začel tudi sam. Najprej z osnovami. S prvo nabavo surovega mleka. Potem s kislim mlekom in skuto. Na koncu z mladim sirom. In ker vem, da ni lahko, ko hodiš sam, sem vse te procese posnel v kratke in praktične spletne tečaje, da lahko vidiš, kako vse te stvari enostavno narediti doma v lastni kuhinji.

In da te bi ne bi bilo treba prehoditi moje dolge poti učenja, sem zate pripravil mini spletni tečaj, ki te korak za korakom vodi do tvojih prvih plodinih mlečnih izdelkob. Če čutiš, da je to zate pravi trenutek, enostavno začni. Korak za korakom in pajs za pajsom.

[Ja to je to, želim izvedeti več o izdelavi surovih mlečnih izdelkov z Luko]