Zakaj sem kot zdravnica dala odpoved v bolnišnici

Brez šale, bil je 1. april

Mineva točno eno leto, odkar sem lani, 1. aprila 2025, po petnajstih letih dela v zdravstvenem sistemu dala odpoved kot zdravnica, specialistka radiologije.

Ko to danes povem na glas, zveni morda precej jasno in odločno. Takrat pa to, kljub temu da sem to čutila že dolgo, ni bilo lahko. V resnici je bil to eden težjih korakov v mojem življenju.

Spomnim se dne, kot bi bil včeraj. V roki sem držala tisti en bel list papirja, v resnici čisto navaden, lahek list, na katerem je pisalo, da dajem odpoved. A zame je bil v tistem trenutku izredno težak. Z listom v rokah sem stopala po starih betonskih stopnicah v drugo nadstropje bolnišnice. Hodila sem počasi, vmes sem se celo zaustavila, saj sem imela občutek, kot da ne nosim samo enega papirja, ampak rukzak s sto kilogrami. Srce mi je razbijalo tako močno, da sem imela za trenutke občutek, da ga bo razneslo. Moje telo se je treslo, roke so drhtele in tisti list, ki sem ga prelagala že nekaj dni, je v mojih nemirnih rokah plapolal sem in tja. 

To je moj 1. april, za nekatere dan norcev, zame pa dan novih začetkov in dan, ko sem prvič po dolgem času naredila nekaj zase.

Danes lahko zelo iskreno povem, da je moje telo čutilo potrebo po spremembi že dolgo, preden sem si jo priznala sama. Opozarjalo me je že mesece, samo jaz sem si ves čas zatiskala oči in nisem hotela ne slišati ne videti.

Na zunaj sem bila močna, strokovna, zbrana, organizirana, nekdo, ki ve, kaj dela in kam gre. Znotraj pa sem postajala vse bolj nemirna. Vedno bolj sem čutila razpoko med tem, kar sem učila in govorila drugim ženskam, ter tem, kar sem sama vsak dan živela.

Telo se je začelo oglašati tako, kot se pogosto oglasi, ko ga predolgo preslišiš. Ponoči sem se zbujala v paniki, moj um je norel. Prišla je izčrpanost. In na koncu še tisti en znak, o katerem tako pogosto učim, kako ni normalen: izostala je ovulacija in izostala je menstrualna krvavitev. In to je bil zame dokončen znak, ko sem si rekla: Petra, dovolj!

Ker iskreno, kako naj še naprej učim ženske, naj poslušajo svoje telo, če grem sama proti sebi in svojega več ne slišim? Kako naj govorim o ravnovesju, če ga sama izgubljam? In kako naj še naprej delam v sistemu, kjer sem vedno bolj čutila, da se ukvarjam samo s tem, kar je že glasno, že vidno, že dovolj veliko, da se pokaže na sliki, ne pa s tem, kar telo sporoča že dolgo prej?

Čeprav si morda misliš, da sem zbežala, to ni bil beg, ampak vrnitev k sebi in k tistemu, kar sem že dolgo čutila, pa si tega nisem upala priznati.

Gledala sem slike, ne pa celega človeka

Kot radiologinja sem vsak dan gledala slike. Delala sem ultrazvočne preiskave, pisala izvide CT-jev in MR-preiskav. Opisovala sem organe, njihovo velikost, strukturo, morebitne spremembe, kot so tumorji, zasevki, abscesi, ciste, miomi, kamni, kalcinacije … vse tisto, kar se je v telesu že zgodilo in se je dalo na sliki prepoznati.

In tukaj se je v meni kot praktiku funkcionalne medicine ter ljubiteljici starih ved (samo)zdravljenja začelo vedno bolj glasno oglašati nekaj zelo pomembnega.

Če jaz danes nekaj vidim na sliki, to skoraj nikoli ne pomeni, da se je to zgodilo včeraj, ampak da telo že nekaj časa prej ni bilo več v ravnovesju. Da je že nekaj časa opozarjalo. Morda z utrujenostjo in nespečnostjo. Morda s PMS-jem za znoret. Morda z nerednimi ali bolečimi cikli, glavoboli, migrenami, nečisto ali suho kožo, napihnjenostjo, vetrovi, oblivi, nabiranjem telesne teže … Vse to so namreč signali, da se telo prilagaja, da čisti bremena in da kompenzira, dokler nekega dne enostavno ne zmore več. In takrat to postane vidno tudi na sliki.

Tukaj je meni postalo vedno bolj jasno, da slika pokaže posledico, ne pokaže pa tistega pravega vzroka. Naj ti povem na primeru: žolčni kamen je morda vzrok za akutno nastalo zaporo in bolečino pod desnim rebrnim lokom, a vzrok za nastanek samega kamna je drugje. Je v šibkih jetrih in pred tem neuravnoteženem želodcu in njegovi sluznici … Pred vsako vidno strukturno spremembo, kot je na primer ta kamen, se sprememba začne dogajati na celični ravni in v funkciji. In to je vzrok, zakaj tebe morda boli, tišči, napihuje … jaz pa kot zdravnik na sliki ne vidim nič.

In s tem nič in s pojmom nepojasnjeno, sama več nisem želela živeti, saj sem vedela, da je treba pogledati celega človeka, ne samo sliko. Želela sem gledati širše in govoriti o funkciji ter o funkcionalnih težavah, ki se ne vidijo, vsaj ne na sliki. Pri ljudeh sem želela testirati in jim razložiti, kako v resnici deluje telo. Kako se presnavljajo hormoni, kako delujejo jetra in črevesje, kako stabilen je krvni sladkor, kako telo prenaša stres in kako dolgo še lahko zdrži, preden se začne videti na sliki.

A v sistemu za to žal ni bilo prostora in tukaj se je zame začel izziv.

Zgodba o Špeli in trenutek, ko sem dojela, da slika ni vse

Spomnim se Špele, mlade ženske, ki je prišla v UZ-ambulanto z zelo običajno diagnozo Z03.9 – opazovanje zaradi suma na neopredeljeno stanje ali bolezen. Na videz nič “dramatičnega”, čeprav je bilo zanjo osebno to zelo resno stanje. Špela je prišla, ker jo je pogosto zvilo v trebuhu, ker jo je napihovalo in ker je bila iz dneva v dan bolj utrujena. Na videz nič takšnega, a hkrati nekaj, zaradi česar je prav, da obiščeš zdravnika in razjasniš ozadje.

Preden sem nanjo položila sondo, sem jo še vprašala nekaj stvari in mi je z rahlo solznimi očmi rekla, da že skoraj ne verjame več sebi, ker ji vsi govorijo, da ni nič.

Vzela sem si čas, naredila ultrazvok trebuha in pogledala res vse, kar se je dalo s sondo pogledati. A kljub vsemu nisem videla ničesar takega, kar bi lahko na sliki pokazala kot vzrok.

Ni bilo spremembe, na katero bi lahko pokazala in rekla: tukaj je, to je krivo. Ni bilo ničesar, kar bi bilo dovolj veliko, dovolj jasno, dovolj “uradno”, da bi dobilo svoje ime, svojo diagnozo in s tem šifro.

Slika je bila v redu, v bistvu perfektna, ampak Špela ni bila v redu.

In to je tisti trenutek, ki ga lahko kot zdravnik zelo dobro poznaš, pa se o njem premalo govori. Ko veš, da nekaj ni v redu, pa tega še ne moreš dokazati. Ko veš, da se nekaj dogaja, pa tega slika še ne pokaže, ker je slika zadnje mesto, kjer se stvar vidi.

Špelo sem z razumevanjem, da se nekaj dogaja na celični ravni, napotila še v laboratorij. In tam so se, kljub temu da so bile številke “normalne” in v referenčnih vrednostih, pokazali znaki neravnovesja in stanje, ki je bilo daleč od optimalnega.

Špelin laboratorij je kazal znake, značilne za obremenjeno črevesje in s tem motnje absorpcije. Kazal je na telo in celice, ki so bile podhranjene. Na stanje, ki bi mu lahko rekla “predklinična” anemija.

In ne, tega ne rešujemo z zdravili, ne z instant rešitvami in tudi ne s posegi, temveč z bolj plodno špajzo in spremembo življenjskih navad.

In takšnih “Špel” je bilo v zadnjih letih in mesecih mojega dela vedno več. Jaz pa sem z vsako Špelo vedno bolj čutila, da ne želim več čakati samo na to, da bom nekaj videla na sliki, ampak želim pomagati prej in drugače.

Stopila sem iz cone udobja, začela gledati širše

Naj povem čisto iskreno, dela v bolnišnici nisem pustila za seboj, ker ne bi več verjela v medicino. Medicina je še vedno moja izbira, pomoč ljudem pa moje temeljno poslanstvo. Z diagnostiko, nekaterimi pomembnimi terapijami in posegi mi je pomagala na neprecenljiv način. A skozi leta sem morala pogledati tudi širše in poiskati znanja tam, kjer jih kot mlada zdravnica nisem pričakovala.

Medicinsko znanje, ki sem se ga naučila, sem morala skozi lastno izkušnjo dopolniti. Temelj je bila pri tem prehrana in z njo korak za korakom celotna špajza. S tem sem si obnovila črevesje, izstopila iz stanja avtoimunske bolezni in postavila nazaj svoje žleze in hormone, da danes delujejo, kot si želim.

Tako sem ugotovila, da človek, ki vztraja in ki poveže najboljše, kar mu ponujajo medicina, prehrana in narava, laže najde pot v plodno življenje.

Medicina ima zame pomembno mesto vedno, ko gre za akutna stanja, ko je treba hitro ukrepati, ko se rešujejo življenja in ko so potrebni nujna pomoč, hitra diagnostika, posegi in operacije. Tukaj je medicina izjemna in to globoko spoštujem in cenim.

A sama nisem človek za nujne in hitre stvari. Tako sem prišla korak za korakom do točke, ko sem vedno bolj jasno čutila, da sama ne želim več delati samo tam, kjer iščem in vidim posledice, ampak tam, kjer se stvari začnejo, pri vzrokih.

In tukaj se začne tisto, kar se meni zdi danes zelo pomembno razumeti tudi za vsako žensko, ki bere ta zapis.

Klasična medicina zelo pogosto deluje po logiki: nekaj je narobe, to izmeriš, poimenuješ in potem ukrepaš, praviloma z zdravili ali s posegom. Celostni in funkcionalni pristop pa se začne veliko prej in drugače. Začne se pri številnih vprašanjih, pri dolgem pogovoru, pregledu in vprašanju: kje je vzrok za izzive in zakaj je telo sploh prišlo do te točke?

In to zame ni “alternativa medicini”, ampak nujno potreben širši pogled na človeka.

Delaš že “vse“ … pa se ne premakneš

V svoji ambulanti sem začela opažati še nekaj, kar se me je še posebej dotaknilo.

Do mene skoraj nikoli ni prišla ženska, ki ne bi nič znala ali nič naredila zase. Ravno obratno, prihajale so ženske, ki so že veliko prebrale, že marsikaj probale, izključile kaj iz hrane, uvedle včasih že prehranske dodatke, brale o hormonih, črevesju, kortizolu, estrogenu, progesteronu, začele z meditacijo … a še vedno stale na mestu in se sukale v krogu.

In tukaj sem začela dojemati, da problem pogosto ni v tem, da ženska ne ve dovolj, da ni dovolj radovedna ali da ne naredi nič. Problem je pogosto v tem, da je v vsem tem preveč sama.

Sama zbira informacije in filtrira, kaj je smiselno in kaj ne. Sama poskuša povezati laboratorij, menstrualni cikel, prehrano, dodatke, spanec, stres, odnose. Sama nosi odgovornost za to, ali dela prav ali ne. Potem pa pride še življenje, delo, otroci, partnerstvo, utrujenost, trgovina, kuhanje, dnevi, ko enostavno ne zmoreš več. In vse, kar veš, enostavno ne zaživi.

In tukaj se začne tihi notranji pritisk, ki ga danes pozna ogromno žensk: “A moram res vse sama rešiti?”

Ko začneš dvomiti vase

Kot ženska prepogosto živiš med ljudmi, ki ti govorijo, da kompliciraš, da preveč bereš, da pretiravaš, da je “vse v glavi” ali pa “da smo me tudi imele to, pa smo preživele”, in tako začneš počasi dvomiti vase.

In tukaj sem jaz vedno bolj jasno videla stvar, ki jo danes zelo rada povem na glas. Problem pogosto ni v tem, da ne veš dovolj, ampak v tem, da si s tem, kar veš, preveč sama.

Sama tako nisem šla iz sistema zato, ker bi želela stran od medicine. Odšla sem, ker sem želela bližje človeku. Bližje ženski, ki sedi pred menoj in ve, da ni v redu, čeprav še nima tistega “pravega” izvida. Bližje vzrokom izzivov in temu, kar se dogaja še preden se stvari pokažejo na sliki.

Danes verjamem v povezavo, ne v en sam pristop

Danes kot zdravnica in kot ženska ne verjamem v eno samo stvar. Ne verjamem samo v medicino, pa tudi ne samo v “naravno” ali samo v občutek in energijo. Jaz verjamem v povezavo najboljšega, kar nudi medicina, s prehrano, naravo in tudi s kančkom energije, ki izhaja iz tradicionalnih ved, kot je tradicionalna kitajska medicina.

Verjamem v telo, ki ni nikoli pokvarjeno, ampak je lačno in “nenaštelano”. In hkrati verjamem v laboratorij, da ne ugibamo, ampak testiramo, kaj se v telesu res dogaja. Verjamem v sliko, v ultrazvok, MR in tudi v CT, in hkrati v to, da slednje velikokrat pove samo del zgodbe. Verjamem, da se temelji zdravja gradijo doma, v kuhinji in v špajzi s hrano. Verjamem, da je človek več kot skupek organov in številk iz laboratorija. In na koncu verjamem, da nihče ne bi smel skozi zdravstvene izzive hoditi sam.

Zato sem 1. aprila dala odpoved

Ko enkrat začneš gledati tako na široko, ni lahko stopiti več nazaj. In to je bil moj razlog, zakaj sem tistega dne oddala odpoved.

Želela sem bližje ljudem in bližje vzrokom njihovih izzivov. Hotela sem govoriti o tem, kar se dogaja prej, še preden pride do diagnoze, preden telo začne res glasno opozarjati in preden se stvar pokaže na sliki.

Ker verjamem, da se ogromno stvari lahko premakne, če jih začnemo gledati pravočasno in na pravi način. In predvsem, če jih ženske ne rešujejo več same.

Zato sem 1. aprila, na dan norcev in novih začetkov, odšla.

S hvaležnostjo in globokim spoštovanjem do vsega, kar mi je medicina dala. In hkrati z občutkom, da me kliče nekaj več. Nekaj, kjer bom lahko še bolj človek in še bolj zdravnica, kot si želim biti. Zdravnica, ki ne zdravi, ampak na enostaven način uči in nudi (po)moč s tem, ko povezuje medicino, prehrano in naravo.

Sva za »skup«?

Če si se v tem vsaj malo našla in imaš občutek, da že delaš nekaj, pa vseeno nimaš pravega rezultata in se sučeš v krogu, ali pa da tvoje telo nekaj sporoča, pa ne znaš točno razložiti kaj, potem mogoče res ne rabiš še ene informacije, ampak predvsem to, da nehaš hoditi sama.

Zato leto po svojem uradnem odhodu iz bolnišnice odpiram brezplačen spletni večer, kjer bom o tem govorila še bolj praktično, po domače in brez kompliciranja.

Poimenovala sem ga: NE REŠUJ SVOJEGA ZDRAVJA SAMA

Na njem te ne bom učila medicine in ne bom ti dala seznama stvari, ki jih moraš delati od jutri naprej, ampak ti bom pomagala malo bolj razumeti, zakaj se stvari kljub vsemu trudu ne premaknejo in zakaj problem tako pogosto ni v tem, da ne veš dovolj, ampak da si s tem, kar veš, preveč sama.

Če čutiš, da sva “za skup”, potem klikni [Ja, to je zame] in pridi.