JAZ NISEM ZAČEL S HRANO, AMPAK S TELESOM. Kako sta me dve strgani križni vezi pripeljali nazaj k temeljem – in zakaj danes moškemu ne bi najprej spreminjal krožnika

Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Vodili smo 1 : 0, proti meni je prihajal igralec in kot golman sem stekel iz gola, da mu vzamem žogo. Potem pa samo en glasen »pooook«. V trenutku sem bil na tleh. Tekma je okoli mene tekla naprej, mene pa rezultat in napredovanje nista več zanimala. Prijel sem se za koleno in se zadrl: »Faaaaak, pa ne še druga noga!«

Čeprav me še nihče ni pregledal ali mi naredil magnetne resonance, sem pri sebi že točno vedel kaj se je zgodilo in vsaj približno kaj bo sledilo.

Strgal sem si še drugo sprednjo križno vez.

Prvo koleno sem si poškodoval ko sem bil star dvanajst na treningu v Avstriji in  takrat se mi je kot perspektivnemu mlademu smučarju prvič precej konkretno podrl svet. Noga je bila dolgo skoraj neuporabna, mišica mi je upadla za 7cm,  sledila je artroskopija, za rekonstrukcijo križne vezi pa se takrat zaradi moje rasti niso odločili.

Dobil sem le navodilo, ki se mi je zdelo popolnoma logično: Ojačaj mišice stegna.

In to sem vzel smrtno resno. Sploh po tem ko mi je ortoped zabrusil »Če te še 1x vidim s tako suho nogo na pregledu, ne hodi več k meni.« Od sile mi je postalo vroče. Nikoli ne bom pozabil njegovega pogleda.

Ko sem slišal ta stavek, sem bil star dvanajst let in ne, nisem razmišljal, ali je to celotna slika. Zdravnik je rekel mišice, jaz pa sem šel delat mišice.

Začel sem trenirati za moč, hodil sem v fitnes tudi petkrat na teden, kjer sem delal po 2 uri vaje za noge in si skozi leta zgradil konkretne mišice. Čez čas sem spet začel športati, igral nogomet, smučal, igral tenis in počel marsikaj drugega.

Sicer moje koleno ni bilo najbolj stabilno, zato sem nosil tudi opornico, ampak v moji glavi je bila enačba precej enostavna: Če lahko športam in imam močne noge, sem OK.

Danes vem, da ni bilo čisto tako.

Kar zadeva moči, sem leta vlagal ogromno truda na fitnesu. Glede gibljivosti, mobilnosti, vezivnega tkiva, načinu gibanja, kompenzacijah in tem, kaj se zgodi, ko telo zaradi stare poškodbe nekemu gibu ne zaupa več, pa takrat sploh nisem razmišljal.

In če sem iskren, nihče o tem ni z mano posebej govoril. Vse kar sem vedel in delal je, da ojačam mišice, ki bodo držale koleno.

In telo je skozi leta naredilo tisto, kar zna zelo dobro, prilagodilo se je.

Ker levemu kolenu nisem več popolnoma zaupal, sem nevede vedno bolj obremenjeval desno nogo. Sam sploh nisem pomislil, da bi lahko bil to problem. Športal sem, treniral na polno, imel sem mišice in življenje je šlo naprej.

Vse dokler nisem zaslišal tistega dne na nogometni tekmi še enkrat znani »pok«.

Pregled je potrdil strgano sprednjo križno vez še na desnem kolenu. Težko mi je bilo kot človeku, ki se je celo življenje rad gibal in se precej težko ustavil, obstati med dvema poškodovanima kolenoma. To je pomenilo, da do prve operacije ob koncu 2. letnika srednje šole sploh nisem smel telovaditi. Podrl se mi je svet. 

Sledili sta rekonstrukciji, najprej enega in nato še drugega kolena, obe sta bili v času poletnih počitnic, da sem v šoli čim manj izostal in imel čas za rehabilitacijo, iztegovanje, krčenje, postopno vračanje gibov in predvsem veliko dela na tem, da bi bile mišice nog dovolj močne, da bi koleni dobro držale.

In spet sem delal tisto, kar sem znal. Fitnes 5x tedensko na polno za noge. Gradil sem moč.

Mišice sem okrepil in moči mi res ni manjkalo. Medtem pa na levo koleno še vedno nisem mogel normalno poklekniti, globok počep pa je bil zame skoraj znanstvena fantastika.

Takrat sem začel prvič zares razumeti nekaj, kar danes pogosto povem tudi ljudem, ki pridejo k meni: Če si močan, še ne pomeni da je tvoje telo polno funkcionalno.

Kljub operacijam in vsemu treningu stvari niso bile takšne, kot bi si sam želel. Športal sem, kolena so me pogosto bolela, pri nekaterih sunkovitih gibih, ki so mi prej bili mala malica, sem se počutil nelagodno. Bilo me je strah, da spet vtrgam zdaj že rekonstruirano križno vez. Večkrat sem čutil bolečine tudi že na sprehodih s Petro, na izletih in ne samo pri športu. Predvsem gibljivost levega kolena je bila omejena in po tretji operaciji mi je travmatolog na kontroli povedal stavek, ki se mi je dobro usedel v glavo:

»Dečko, če boš tako nadaljeval, boš imel čez deset let umetno koleno.«

Star sem bil 25 let.

In ne, pri petindvajsetih se nisem mogel sprijazniti, da je to pač moja prihodnost. Enostavno sem v sebi čutil, da ne more biti to to. Da bi človek kot sem jaz, v športu od malega, moral pri teh letih sedaj omejiti svoje gibanje. Enostavno ne more biti res.

Takrat sem začel prvič resno razmišljati drugače. Kaj pa če gre drugače.  Razmišljal nisem samo o tem kako naj še bolj ojačam mišico, ampak kaj moje telo v resnici potrebuje, da bom svoje noge spet normalno uporabljal.

Bolj ko sem raziskoval, preizkušal in delal na sebi, bolj sem ugotavljal, da sem leta gradil precej močno hišo na precej slabih temeljih.

Imel sem moč. Manjkalo pa mi je vse tisto, kar moč sploh naredi uporabno. Gibljivost, stabilnost, dovolj prostora za normalen gib, zaupanje telesa v določene položaje in predvsem razumevanje, da koleno skoraj nikoli ni samo koleno.

Zato sem začel znova. Tokrat pri zelo osnovnih stvareh. Ni mi bilo lahko. 

Po pravici povedano sem si večkrat mislil, to pa res ne more pomagati. Zdelo se je preveč preprosto, da bi lahko delovalo. Danes vem, da sem ravno zaradi tega toliko let iskal rešitve na napačnem koncu. Največje spremembe so se začele takrat, ko sem začel graditi temelje.

Tukaj pa pride na vrsto tisti del zgodbe, ki ga danes precej dobro razumem tudi pri svojih klientih: sprememba ni bila hitra.

Bilo je veliko trenutkov, ko se mi je vse zdelo brez veze, ko sem imel občutek, da se nič ne premika in ko bi najraje vse skupaj pustil, ter šel nazaj delat tisto, kar sem znal najbolje – samo še bolj trenirat na moč.

Potem pa so se začele pojavljati male spremembe.

Čez čas je koleno pri določenih gibih postalo malenkost bolj stabilno. Prišel sem nekaj centimetrov globlje v počep. Naredil sem položaj, ki se mi je še nekaj časa prej zdel skoraj nemogoč. In prav te male spremembe, ki se na žalost niso zgodile čez noč, so me potegnile naprej. Vztrajal sem.

Ni bila ena čudežna vaja in ni jih bilo sto. Bilo je le nekaj osnovnih gibov, s katerimi sem počasi zgradil trdne temelje,  na katerih še danes gradim in jih redno ohranjam, da moje telo ostaja uporabno in funkcionalno.

IN NE, NISEM ZAČEL S HRANO.

Medtem je Petra doma že precej veselo obračala našo špajzo in tudi sicer naše življenje na glavo, kar se meni ni zdelo nič posebnega. Hrana je bila zadnja na katero bi stavil.

Do marsičesa sem bil precej skeptičen in če bi mi takrat rekla, da bom čez leta ljudem razlagal, da ni vseeno, s čim svoje mišice, sklepe, kosti in vezivna tkiva vsak dan hraniš, bi jo verjetno samo malo postrani pogledal ali pa jo poslal v tri krasne. 

Še zdaj se živo spomnim tistega dne. Prišel sem domov po popoldanski smeni na intenzivni terapiji, zmatran kot pes, se vrgel na kavč, prižgal televizijo in si mislil samo: zdaj me pusti samo pri miru.

Potem pride skozi vrata Petra, sveže z enega svojih izobraževanj, polna energije in novih idej. Ugasne televizijo, mi porine v roke nekaj listov in začne z največjim navdušenjem razlagati, kaj bova od zdaj naprej delala drugače.

Če sem iskren, sem jo tisti trenutek skoraj vrgel skozi okno. :)

Bil sem utrujen, sit vsega in predvsem nisem razumel, zakaj bi moral spreminjati nekaj, kar sam še nisem doživljal kot problem.

Samo predstavljaš si lahko, kako se je končal večer. :)

Danes se temu oba smejiva in razumeva kaj se je takrat zgodilo.

Ja, jaz še nisem bil tam. Hrana ni bila moja prva stvar o kateri bi razmišljal. Mene je samo zanimalo, kako naj zrihtam svoje kolena in telo, da bodo spet uporabna.

Šele ko sem skozi gibanje začel drugače razumevati svoje telo, je tudi hrana dobila svoj smisel. Ni bila več Petrina nova ideja, ki jo moram sprejeti, ampak precej logično naslednje vprašanje:

Če od telesa pričakujem, da se obnavlja, gradi mišice, ligamente, vezivna tkiva, ter prenaša obremenitve, ali mu dam sploh pravo hrano?

Kasneje sem svoje znanje začel še nadgrajevati. Izobraževal sem se iz kineziologije, kraniosakralnih pristopov in dihanja ter vse to začel povezovati z gibanjem in uporabljati pri delu z ljudmi. Tako se je skozi leta razvilo tudi moje štelanje, s katerim danes telesu pomagam, da lažje najde nazaj svoje ravnovesje. Bolj ko sem raziskoval in delal, bolj mi je postajalo jasno, da telo ne deluje po kosih.

Vedno bolj sem opažal, da telo starih poškodb ne pozabi. Shrani jih, se jim prilagodi in začne iskati bližnjice. Čez čas pa začne kompenzirati. Velikokrat pa gibanja ne omejuje več sama poškodba, ampak strah pred njo. In če ta strah traja leta, se začne spreminjati tudi način, kako se človek giblje.

Tako moja pot torej ni bila najprej plodna prehrana in potem popolno telo, ampak zame nekaj veliko bolj človeškega in naravnega. 

Najprej gibanje. Potem želja razumeti telo. In iz tega vse ostalo.

PETRA VAM POGOSTO PIŠE O KAKŠNI EVI. JAZ VAM BOM DANES O ADAMU.

Adam je v zgodnjih štiridesetih in v mladosti je zase precej dobro skrbel. Gibal se je, hodil na fitnes, njegovo delo pa je bilo veliko bolj terensko, zato je bil večino dneva na nogah.

Potem je prišla družina, več odgovornosti in služba, ki se je iz terena preselila v pisarno.

Na papirju je bilo to nekaj, kar naj bi mu življenje olajšalo, a to je ostalo žal le na papirju in v teoriji.

Iz aktivnega dneva je nastalo veliko ur sedenja, gibanja in fitnesa je bilo vedno manj, kilogramov nekoliko več in telo je dolgo časa vse skupaj precej dobro prenašalo.

Dokler ga nekega dne ni konkretno »vsekalo« v križu.

Bolečini se je pridružilo še mravljinčenje po nogi, preiskave pa so potem pokazale hernijo ledvene hrbtenice, izsušene medvretenčne ploščice ter degenerativne spremembe vretenc in sklepov. Sledila je bolniška, krajša fizioterapija in pogovor o operaciji.

Adam je čutil, da obstaja še druga pot in pred odločitvijo za operacijo je želel preveriti, kaj lahko naredi še sam zase. Ko je prišel k meni, nisva začela s petimi vajami »za križ« in tudi ne s tem, da bi ga enkrat naštelal ter mu rekel, da je zdaj vse urejeno.

Najprej sva pogledala, kaj njegovo telo dejansko zmore, kje kompenzira, kaj se dogaja z gibljivostjo, stabilnostjo in močjo ter kateri gibalni vzorci so se skozi leta sedenja in manj gibanja počasi spremenili. Kje je njegova štartna pozicija.

Potem sva začela delati spremembe postopoma, brez sto vaj naenkrat in brez ideje, da mora nekdo telo »popraviti« namesto njega. Začela sva pri temeljih.

Ob tem sva naštelala njegovo telo. Ampak največja sprememba ni nastala zaradi mojih rok, ki bi znale s štelanjem »popravljati«, ampak zaradi tega, ker je Adam ponovno začeti uporabljati svoje telo.

Danes je njegova situacija drugačna in po nadaljnjih pregledih operacija, o kateri se je sprva govorilo kot o možnosti, ni več potrebna.

Njegova zgodba mi tako lepo pokaže nekaj, kar pri delu vidim pogosto: Izvid ne rabi biti usoda in konec zgodbe, ampak izhodišče in usmeritev. 

In včasih je to tisti začetek, ki ti da misliti »Kaj lahko naredim sam?«

ZAKAJ TI VSE TO SPLOH PRIPOVEDUJEM?

Ker danes zelo pogosto vidim nekaj, kar sva nekoč živela tudi midva s Petro.

Ženska začne raziskovati, bere o hormonih, hrani, črevesju, dodatkih, spanju, toksinih in še desetih drugih stvareh, ki bi jih bilo po njenem smiselno doma spremeniti.

Potem pogleda svojega moškega in si verjetno misli: »A bi se ti lahko lepo prosim samo malo premaknil z mano?«

On pa posluša in si morda misli: »Ma ne teži, saj pa živimo čisto v redu….«

In potem nastaneta dva bregova. Ona ima občutek, da mu želi res samo dobro, on pa občutek, da ga nekdo ves čas poskuša popravljati in spreminjati.

In ne, ne gre zato, da moškemu ni mar, vsaj po navadi ne. Večkrat je izziv v tem, da smo moški tukaj pač drugačni in potrebujemo drugačen prvi korak.

Vsaj pri nama je bilo tako. Petra je začela s hrano, jaz sem začel z gibanjem. Danes se po vseh letih dopolnjujeva. Jaz dam več na hrano, katera je za našo družino postala zdravilo. Ona pa ob vsem dolgoletnem sedenju na gibanje in raztezanje.

In če bi danes pred mano sedel moški, ki že nekaj časa čuti, da mu po malem pada moč, da ni več tako gibljiv, da se regenerira počasneje, da se telo spreminja ali da se preprosto ne počuti več tako »v formi«, kot si govori, ga za začetek ne bi vprašal, kaj je imel za zajtrk. Vprašal bi ga nekaj precej bolj preprostega:

SI ŠE V FORMI – ALI SI TO SAMO GOVORIŠ?

Če bi danes pred mano sedel moški, ki čuti, da mu morda po malem pada moč, da ni več tako gibljiv, da se regenerira počasneje ali da se preprosto ne počuti več tako »v formi«, kot si govori, ga za začetek ne bi vprašal, kaj je jedel za zajtrk.

Najprej bi preveril, kje je njegovo telo danes.

Zato sem pripravil 5-minutni test, s katerim lahko brez fitnesa in posebne opreme preveriš pet osnovnih gibov ter dobiš precej realen prvi pogled na svojo trenutno formo.

Ne bo ti izmeril testosterona ali postavil diagnoze. Bo pa namesto občutka »saj sem še kar v formi« dal nekaj konkretnega: informacijo, kaj tvoje telo danes dejansko zmore.

OK, DA VIDIM, KJE SEM → [ŽELIM BREZPLAČNIK]

Luka