MAMOGRAFIJA – KO »NIČ NI VIDETI« ŠE NE POMENI, DA JE VSE V REDU

Kaj bi ti kot radiologinja rada povedala o dojkah, mamografiji in zgodnjem odkrivanju raka dojk, preden te prestraši izvid ali pomiri beseda »normalno«

Če bi me danes ob limonadi vprašala: »Petra, povej mi po pravici, a bi ti šla na mamografijo?«, bi te kot radiologinja verjetno najprej malo razočarala, ker ti ne bi izstrelila enega lepega in uporabnega JA, ampak bi začela s svojim precej manj uporabnim: »Hja, poglejva, kaj je za tem  …«

In potem bi nama verjetno morali natočiti še eno limonado, ker bi se moje pojasnjevanje šele začelo.

Sem namreč specialistka radiologije in diagnostika dojk me je že med specializacijo zaradi družinske zgodbe precej zanimala, zato zelo dobro vem, kaj vse danes z mamografijo lahko vidimo in zakaj jo uporabljamo. Hkrati pa ravno zaradi tega vem tudi, česa na njej ne vidimo, kaj lahko zgrešimo, kaj lahko najdemo in s tem žensko pošteno prestrašimo, čeprav se kasneje izkaže, da raka nima, ter tudi nekaj, o čemer se precej manj govori, namreč da lahko s presejanjem odkrijemo raka, ki je sicer resničen rak, vendar konkretni ženski v njenem življenju morda nikoli ne bi povzročil težav.

Skratka, dobrodošla v medicini, kjer odgovor zelo pogosto ni črno-bel.

In preden kdo ob naslovu tega bloga pomisli, da bo zdaj ena radiologinja razlagala, zakaj mamografija ni v redu, naj ti povem še nekaj precej osebnega. Moja mama, tri njene sestre in moja sestrična so vse dobile diagnozo raka na prsih. Rak dojke oziroma rak nasploh je zato pri nas doma precej manj abstraktna beseda, kot bi si želela, in če bi hotela živeti v strahu, imam za to pravzaprav zelo spodoben družinski »material«.

Pa nočem. Prav tako nočem svojega odnosa do zdravja skrčiti na to, da bom enkrat na leto ali na dve opravila neko preiskavo, dobila papir, na katerem piše, da trenutno ni videti sumljivih sprememb, ga pospravila v predal in si rekla: »Super, jaz sem svoje za zdravje dojk naredila.«

Ker tukaj se je skozi leta moj pogled zdravnice precej spremenil.

DOLGO SEM VERJELA SAMO TEMU, KAR SEM LAHKO VIDELA

Ko sem bila še globoko v klasični medicini, sem tudi sama na bolezen gledala predvsem skozi tisto, kar smo lahko izmerili, poslikali, punktirali, biopsirali in na koncu poimenovali. Pri dojkah smo na mamografiji iskali mikrokalcinacije, asimetrije, spremembe strukture tkiva in druge sumljive znake, z ultrazvokom pogledali, kaj se skriva v tkivu, pri določenih ženskah in določenih vprašanjih dodali še magnetno resonanco ter sumljive spremembe po potrebi poslali naprej na biopsijo.

In še danes se mi zdi fascinantno, koliko lahko na tak način izvemo. Včasih najdemo nekaj, česar ženska še ne čuti in ne tipa, in ji lahko prav zgodnejše odkritje pomembno spremeni nadaljnjo pot. Tega kot radiologinja nikoli ne bom zanikala in mamografije tudi danes ne vidim kot absolutnega sovražnika ženskega telesa.

Se mi je pa z leti začelo vedno pogosteje pojavljati drugo vprašanje, ki ga na fakulteti in med specializacijo nisem prav pogosto postavljala: kaj se je v telesu dogajalo, preden lahko jaz kot radiologinja sploh karkoli vidim?

Ker rak ni nekaj, kar bi se v torek ob 14.35 nenadoma pojavil v dojki, v ponedeljek pa je bilo telo še v ravnovesju in brez kakršnekoli zgodbe. Preden neka sprememba zraste do velikosti oziroma razvije lastnosti, zaradi katerih jo lahko zaznamo s slikovno diagnostiko, se je biološki proces v celicah praviloma začel že prej, pogosto mesece ali celo leta pred tem.

In tukaj bom povedala nekaj, kar je pomemben del mojega današnjega pogleda na bolezen. Sama raka vedno bolj razumem kot posledico sprememb v procesih na ravni celice in njenega okolja, pri čemer seveda ne verjamem, da obstaja en sam vzrok, en krivec ali en laboratorijski parameter, ki bi ga našli pri vsaki ženski in potem veselo rekli: »Aha, evo ga, zato si dobila raka.«

Verjetno bi bilo fino, če bi bilo tako enostavno. Pa ni.

Rak je biološko kompleksna bolezen, pri kateri se prepletajo genetske predispozicije, različne celične spremembe, spreminjajo se mehanizmi rasti, delitve in odmiranja celic ter njihov odnos z okoljem, pri vsem skupaj pa sodelujejo starost, hormonski in reproduktivni dejavniki, življenjski slog, okolje in verjetno še precej drugih stvari.

Ko sama rečem, da raka vidim tudi kot posledico, mislim s tem, da se zgodba bolezni ni začela tistega dne, ko smo nekaj zagledali na sliki, ampak praviloma mnogo prej v življenju.

In zato se mi ob izrazu zgodnje odkrivanje vedno znova pojavita dve skoraj malo sitni radiološki vprašanji: Kako zgodaj je pravzaprav zgodaj? In ali prej postavljena diagnoza vedno pomeni tudi, da bo ženska zaradi tega živela dlje ali bolje?

KAJ TI MAMOGRAFIJA PRAVZAPRAV POVE?

Če to razložim res po domače, je mamografija rentgenska preiskava dojk, pri kateri dojko za kratek čas stisnemo med dve plošči, da tkivo čim bolje razpremo in ga prikažemo z majhno količino ionizirajočega sevanja. Na nastalih slikah potem iščemo spremembe, ki bi lahko kazale na raka, na primer določene mikrokalcinacije, mase, asimetrije ali spremembe arhitekture tkiva.

Ampak tukaj je prva stvar, za katero bi si želela, da jo ženske res razumejo: mamografija sama ne postavi dokončne diagnoze raka. Pove nam, da je nekaj videti normalno, verjetno benigno ali dovolj sumljivo, da razmišljamo o nadaljnji diagnostiki, ki lahko v sklopu medicine vključuje dodatne mamografske posnetke, ultrazvok, magnetno resonanco in pri sumljivih spremembah tudi biopsijo.

In tudi beseda normalno na izvidu ne pomeni: »Draga gospa, garantiramo vam, da raka nimate in ga naslednji dve leti zagotovo ne boste dobili.« Pomeni, da na opravljeni preiskavi v tem trenutku nismo zaznali sumljivih sprememb. To dvoje ni čisto isto, ker nobena slikovna preiskava ni stoodstotna in tudi mamografija lahko spremembe zgreši.

Sama mamografija namreč ne pogleda cele tebe. Pogleda tvoji dojki in odgovarja na precej konkretno vprašanje: ali je v njiju v tem trenutku rentgensko videti nekaj, kar zahteva pozornost?

Mene pa tukaj kot zdravnico, ki danes na človeka gleda precej širše kot nekoč, zanima še nekaj drugega. V presejalne programe namreč vključujemo na videz zdrave ženske »brez simptomov«, ob čemer se mi vedno znova pojavi vprašanje: kaj pravzaprav pomeni, da je ženska zdrava in »brez simptomov«?

Če govorimo samo o dojkah, pomeni to, da nimaš tipne zatrdline, sprememb kože ali bradavice, krvavega izcedka in drugih znakov, zaradi katerih bi bila smiselna diagnostična obravnava.

Ampak kaj je s tvojim preostalim zdravjem?

Morda nimaš zatrdline v dojki, pa že leta živiš z bolečimi ali nerednimi menstruacijami. Morda si v perimenopavzi in se tvoje hormonsko okolje precej spreminja. Morda imaš težave s prebavo, presnovo ali uravnavanjem krvnega sladkorja. Morda slabo spiš, si ves čas izčrpana, imaš težave z jetri ali žolčnikom, se že leta vrtiš v kroničnem stresu ali pa tvoja družinska zgodovina kriči nekaj, česar sama še nikoli nisi zares vzela pod drobnogled.

Nič od tega samo po sebi ni simptom raka dojke in iz ničesar od naštetega ne moremo sklepati, da boš raka dobila. Se mi pa kot zdravnici zdi velika škoda, če besedo preventiva skrčimo samo na rentgensko sliko in vprašanje, ali smo v dojki že našli nekaj sumljivega.

Ker če se vrnem k svoji začetni misli: mamografija mi kot radiologinji lahko pokaže tisto, kar je v dojki postalo slikovno zaznavno. Ne more pa mi povedati celotne zgodbe ženske, ki stoji pred mamografom. In mene danes zanima ta zgodba.

OBSTAJA ŠE DRUGA STRAN ZGODBE: KAJ ČE NEKAJ NAJDEMO?

Predstavljaj si zdaj drugo zgodbo. Počutiš se dobro, ničesar si ne tipaš, nimaš nobenih težav in greš na presejalno mamografijo, ker si dobila vabilo. Čez nekaj dni pride pismo oziroma klic, da potrebuješ dodatno diagnostiko.

Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, kaj se ti lahko v tistem trenutku zgodi v glavi.

»Kaj so našli? Imam raka? Kako dolgo je že tam? Kaj če je razširjen? Kaj bom povedala otrokom?«

V nekaj minutah lahko od »grem samo na preventivni pregled« prideš do tega, da si v glavi že organizirala lastni pogreb. Človeški možgani so pri takšnih scenarijih lahko žal res neverjetno učinkoviti.

In vendar dodatno slikanje še zdaleč ne pomeni raka. Lažno pozitivni rezultati so eden dobro znanih neželenih učinkov presejanja: na mamografiji nekaj izgleda dovolj sumljivo, da žensko pokličemo nazaj, naredimo dodatne slike ali biopsijo, na koncu pa ugotovimo, da raka ni. Aktualni pregled raziskav navaja lažno pozitivne rezultate kot najpogostejšo neželeno posledico mamografskega presejanja, skupaj z dodatnimi preiskavami, biopsijami in psihološko obremenitvijo, ki jih tak rezultat lahko prinese.

LAŽNO POZITIVEN REZULTAT IN OVERDIAGNOSIS OZIROMA PREKOMERNA DIAGNOSTIKA NISTA ISTA STVAR.

Pri lažno pozitivnem rezultatu se na koncu s standardnimi medicinskimi preiskavami izkaže, da raka ni. Pri prekomerni diagnostiki pa rak je. Pod mikroskopom je to rak in radiolog oziroma patolog se ni »zmotil«. Težava je drugje. S presejanjem smo odkrili raka, ki ti v življenju morda nikoli ne bi povzročil simptomov, postal klinično pomemben ali ogrozil tvojega življenja.

In tukaj postane stvar precej manj udobna, ker praviloma ne znamo zanesljivo napovedati, ali smo našli raka, ki bi brez zdravljenja čez nekaj let postal nevaren, ali takšnega, ki bi lahko ostal miren in ti nikoli povzročil težav. Ko enkrat veš, da je tam, ga je seveda tudi precej težko samo opazovati in upati, da spada v drugo skupino.

Zato medicina praviloma ukrepa.

In mene tukaj zanima naslednje vprašanje: ali mora biti ukrepanje in s tem povezana onkološka obravnava pri vsakem odkritem raku enaka in kako daleč moramo z njim iti? Ali ti kot konkretna ženska potrebuješ operacijo, obsevanje, sistemsko zdravljenje, kot je kemoterapija, ali je glede na biologijo tumorja, razširjenost bolezni in tvoje individualno tveganje smiselna manj intenzivna pot? In predvsem, koliko znamo danes zdravljenje res prilagoditi temu, kar smo našli, namesto da že sama beseda rak avtomatično pomeni, da moramo uporabiti vse medicinske možnosti, ki jih imamo na voljo?

Sama pa bi ob tem odprla še eno, širše vprašanje, ki ga v medicini pogrešam: kaj bomo naredili s teboj kot žensko in tvojim zdravjem poleg tega, da bomo obravnavali tvoj tumor? Če je bolezen nastajala v tvojem telesu, me zanima tudi tvoje presnovno in hormonsko zdravje, prehrana, gibanje, spanje, regeneracija, hranilna preskrbljenost in vse drugo, kar lahko ima smisel.

In ravno zato stavek »več odkritega pomeni več rešenega« ni vedno tako preprost, kot se sliši.

AMPAK ALI MAMOGRAFIJA POTEM REŠUJE ŽIVLJENJA ALI NE?

No, tukaj prideva do tistega mojega začetnega »Hmm, poglejva kaj je za tem … «.

Če bi iskala samo raziskave, ki potrjujejo, da je mamografija slaba, jih lahko najdem. Če bi iskala samo raziskave, ki potrjujejo, da je odlična, lahko najdem tudi te. In ravno takšno nabiranje raziskav, ki potrjujejo tisto, kar smo se odločili verjeti že vnaprej, me pri današnjih zdravstvenih debatah precej moti.

Ko pogledamo celoto dokazov, del raziskav kaže, da mamografsko presejanje lahko zmanjša umrljivost zaradi raka dojke, zato ga medicinske smernice še vedno priporočajo. Ob tem pa obstaja tudi resna strokovna razprava o tem, kako velik je ta učinek, koliko k njemu prispevata sodobno zdravljenje in večja ozaveščenost žensk ter kakšna je cena, ki jo za zgodnejše odkrivanje plačamo s prekomerno diagnostiko in z njo povezanim nepotrebnim zdravljenjem.

Torej ja, mamografija lahko ima svojo korist. Ampak tako kot skoraj povsod v medicini tudi tukaj ne dobimo koristi brez možnih neželenih posledic.

O lažno pozitivnih rezultatih in prekomerni diagnostiki sva že govorili, zraven pa se mi zdi pošteno omeniti še nekaj, kar ženske pogosto skrbi in okoli česar hitro nastaneta dva tabora. Mamografija uporablja ionizirajoče sevanje. Sodobni mamografski aparati v primerjavi s starejšimi sicer uporabljajo nizke odmerke, kar manjša tveganje, ampak sama kot radiologinja vseeno ne bom rekla, da je sevanje kar »nič«. Ionizirajoče sevanje ima dovolj energije, da lahko poškoduje DNA, dojka oziroma njeno žlezno tkivo pa sodi med občutljivejša tkiva, pri čemer je občutljivost na sevanje pomembno odvisna tudi od starosti ob izpostavitvi.

To pa še ne pomeni, da se moramo bati vseh rentgenskih preiskav, ampak to, kar smo se v radiologiji učili že od začetka: preiskava z ionizirajočim sevanjem naj bo utemeljena, njena pričakovana korist naj odtehta tveganje, ob tem pa uporabimo najnižji odmerek sevanja, s katerim še dobimo kakovostno diagnostično informacijo. Meni je ta princip veliko bližje kot katerakoli od skrajnosti, bodisi »to je tako malo sevanja, da sploh ni vredno omembe« bodisi »mamografija povzroča raka, zato se ji izogibaj«.

In tukaj se mi pojavi še eno vprašanje: koliko vsega tega pravzaprav veš, ko dobiš vabilo na presejanje? Ali veš samo, da je zgodnje odkrivanje pomembno, ali ti nekdo enako razumljivo pove tudi, kaj pomeni lažno pozitiven rezultat, kaj prekomerna diagnostika, česa mamografija ne more pokazati in kaj se lahko zgodi potem, ko nekaj najdemo?

Ker zame informirana odločitev ni to, da te prestrašimo v preiskavo ali iz nje. Je to, da imaš dovolj informacij, da razumeš, kaj lahko s preiskavo pridobiš, kakšna so njena tveganja in omejitve ter kaj zate pomeni ena ali druga odločitev.

Veliko bolj pošteno se mi zdi, da ženska pozna tako koristi kot tveganja, kot da jo poskušamo prepričati, da je mamografija bodisi čudežna rešiteljica bodisi nevaren bavbav.

POTEM PRIDE ZARJA

Zarja je ena od mojih žensk, ki je to rožnato zgodbo lani spoznala precej bolj od blizu, kot bi si želela. Dobila je diagnozo raka dojke in z njo tisti paket vprašanj, ki pride praktično čez noč: kaj zdaj, komu naj verjamem, kaj moram narediti, česa ne smem narediti, ali je treba operirati, kaj bo z obsevanjem, kaj s hormonskim ali drugim zdravljenjem, kaj naj jem, kaj naj ne jem in ali obstaja še kaj, kar lahko naredim sama.

In to je trenutek, ko človek zelo hitro pade v enega od načinov preživetja. Nekdo začne panično googlati, drugi se popolnoma preda sistemu in noče ničesar vedeti, tretji zamrzne, četrti pa v treh dneh naroči pol interneta, od gob in konoplje do dodatkov, čajev in protokolov, za katere še prejšnji teden ni vedel, da obstajajo.

Sama vse to razumem. Pred leti sem bila namreč tudi sama pacientka s predrakavimi spremembami, takrat na materničnem vratu, in dobro poznam občutek, ko diagnoza oziroma že možnost diagnoze nenadoma ni več nekaj, kar se dogaja ljudem na drugi strani zdravniške mize, ampak meni.

Pri Zarji me je zato najprej zanimalo nekaj zelo zemeljskega: Kaj zares vemo?

Kje je sprememba, kako velika je, kakšne so njene značilnosti, ali kam vrašča, kaj kažejo preiskave, ali imamo znake širjenja bolezni po telesu in kaj na podlagi vseh teh informacij predlaga onkološka ekipa.

Tukaj moj testiraj, ne ugibaj dobi precej konkreten pomen. Ker če imamo opravka z rakom, jaz ne želim ugibati.

Potem pa se začne drugi del pogovora, ki ga sama v klasični medicini pogosto pogrešam. Kaj lahko naredimo za Zarjo, ne samo za njen tumor? Kaj si ona sama želi? V kaj verjame in česa jo je strah? Kako jo bomo nahranili, kako bo ohranila mišično maso, kako bomo podprli spanje, gibanje in regeneracijo, ali ji česa primanjkuje, kaj jemlje, kaj od tega je ob morebitni onkološki obravnavi smiselno in kaj morda z njo ne gre najbolje skupaj ter predvsem, kako bomo poskrbeli, da se sredi vseh protokolov nekje ne izgubi človek.

Ker še vedno ne razumem, zakaj bi morala izbirati med tem, da želim vedeti, kaj kaže CT, in tem, da me hkrati zanima, kaj Zarja je, kako spi, koliko mišic ima, česa ji primanjkuje in predvsem, kako je ona ob vsem tem. Eno drugega vendar ne izključuje.

In če se je moj pogled zdravnice skozi leta v čem zares spremenil, potem verjetno ravno v tem.

KOT RADIOLOGINJA SEM PRAVZAPRAV MED ZADNJIMI, KI NEKAJ VIDIJO

Vem, tale stavek zveni skoraj smešno, ker je ravno radiolog pogosto tisti, ki reče: »Tukaj nekaj je.« Ampak pomisli …

Ko jaz na mamografiji vidim spremembo, gledam posledico biološkega procesa, ki je moral obstajati že prej, da je postal slikovno zaznaven. To nikakor ne pomeni, da imamo danes nek laboratorijski test, prehranski vprašalnik ali energijsko testiranje, s katerim bi lahko leta pred mamografijo zanesljivo rekli: »Tukaj nastaja rak dojke.« Tega nimamo in bilo bi neodgovorno, če bi ti trdila drugače.

Pomeni pa, da me kot zdravnico zanima tudi čas pred sliko. In tukaj se mi ob rožnatem oktobru vsako leto malo zatakne.

Ogromno energije namenimo temu, da žensko naučimo: »Pojdi na pregled, da bomo raka čim prej našli.« Kar je pomembno.

Precej manj pa slišim pogovor o vprašanju: »Kaj lahko naredim zase danes, ko raka nimam?«

Zakaj tukaj ne govorimo več o (po)moči hrane in hranil ter o tem, kako z vsakodnevnimi navadami podpiramo svoje telo? Zakaj ne govorimo več o počitku in spanju, pa tudi o tem, ali se znaš ustaviti, začutiti, kaj se v tebi dogaja, in se ujeti takrat, ko si z lastnimi mislimi že ustvarila pet črnih scenarijev, od katerih se ni zgodil še niti eden? Kako govoriš sama s seboj, kako se pomiriš in kako se odzivaš na življenje, je vendar tudi del tvojega vsakdana.

Med »ničesar ne morem narediti« in »če bom vse naredila prav, raka zagotovo ne bom dobila« je precej velik prostor. In mene zanima ta prostor.

DOJKA NE ŽIVI V VAKUUMU

Ko govorimo o tveganju za raka dojke, obstajajo stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Ne morem zamenjati svojih genskih predispozicij, ne morem izbrisati svoje zgodovine in pri 45 letih se tudi ne morem odločiti, da bom ponovno stara 25.

Lahko pa poznam svojo zgodbo in se na njeni podlagi odločam danes in v prihodnje drugače.

Pri meni je, recimo, ob mami, treh tetah in sestrični z rakom precej očitno, da »saj sem še mlada in ničesar ne tipam« ni ravno najboljši preventivni načrt. Močna družinska anamneza je bila pri meni razlog, da sem se začela poglabljati v to temo in nisem ostala samo pri vprašanju, kdaj bom šla na slikovno preiskavo.

S širšim laboratorijem spremljam svoje splošno zdravje, svojo presnovo. Pogledala sem tudi, kako presnavljam hormone in njihove metabolite, ter preverila nekatere genske različice, ki sem jih prinesla na svet.

Te preiskave mi ne morejo napovedati, ali bom dobila raka dojke, so mi pa kot smerokaz v (po)moč, da bolje poznam svoje telo in tisto, na kar lahko pri njem vplivam, ter ne ostanem samo pri čakanju, kaj se bo nekoč pokazalo na sliki.

In potem pride tisti največji del, ki ga namesto tebe ne opravi nobena slikovna preiskava in tudi noben laboratorij: kako živiš vsak dan.

Tukaj je zame kot najbolj osnovna in vsakodnevna stvar hrana ali bolje rečeno Špajza za življenje, kjer korak za korakom umikaš močno predelano hrano, kot so na primer rafinirana rastlinska olja, ter jo zamenjuješ s pravo, čim manj predelano hrano, ki tvojemu telesu prinaša gradnike, ki jih celica potrebuje za svoje normalno delovanje in obnovo.

In verjameš ali ne, tudi Zarjina špajza je danes zgrajena po točno takšnem principu. Ne kot neka posebna »protirakava dieta«, ampak enostavno za življenje.

In potem je tukaj še gibanje, ki spet ni samo za mišice, ampak za življenje, pa prekomerna telesna masa, zlasti po menopavzi, pa naš dnevno-nočni ritem ter s tem povezana dnevna izpostavljenost svetlobi in spanec. Ker svetloba je, mimogrede, precej več kot samo način, kako napolnimo svojo »flaško D vitamina«. Prek našega notranjega ritma se namreč vsak dan uravnavajo tudi melatonin, kortizol in številni drugi procesi, zato verjetno ni nepomembno, ali čez dan vidiš sonce, ponoči spiš ali pa svoje telo leta prepričuješ, da je ob dveh zjutraj pravzaprav dan.

Čeprav je moja osnovna izobrazba radiologija, je moj (po)klic danes vedno bolj ravno v tem, da te pogledam skozi vso to širino in skozi vse tiste vsakodnevne stvari, iz katerih je konec koncev sestavljeno tvoje življenje.

Urejanje teh področij ni zdravljenje raka in ni garancija pred rakom. Je pa zame skrb za telo in za tisti del svoje zgodbe, na katerega vendarle lahko vplivaš. In tega se mi zdi res škoda začeti šele takrat, ko na izvidu zagledaš besedo karcinom.

TOREJ, PETRA, BI TI ŠLA NA MAMOGRAFIJO?

Če sva že porabili dve limonadi, ti zdaj vendarle dolgujem odgovor.

Glede na svojo družinsko zgodovino vsekakor nisem ženska, ki bi rekla: »Jaz pa ne bom hodila na nobene preiskave, ker zaupam svojemu telesu.« Zame zaupanje telesu in uporaba sodobne diagnostike nikoli nista bila nasprotji. Diagnostika pa zame ni samo slikanje. Sama veliko pozornosti namenjam tudi laboratorijskim preiskavam, s katerimi spremljam svoje zdravje in iščem možnosti, kako lahko za svoje telo poskrbim že danes, ne šele takrat, ko se na sliki pokaže nekaj sumljivega.

In ko se odločam za slikovno diagnostiko, želim razumeti, zakaj grem na določeno preiskavo, kaj lahko z njo izvemo, česa ne moremo izvedeti, kakšno je moje individualno tveganje in predvsem, kaj bomo z rezultatom naredili. Če imam simptom, ga želim ustrezno raziskati in ne zgolj dobiti kljukice, da sem opravila presejanje. Če nimam simptomov in dobim vabilo na presejanje, želim razumeti njegove koristi, tveganja in omejitve. Če imam pomembno družinsko anamnezo, želim, da se o meni razmišlja kot o Petri z njeno zgodbo in ne samo kot o ženski določene starosti.

Pri nas imamo za ženske v ciljni starostni skupini organiziran državni presejalni program DORA in ta je lahko pomemben del zgodnjega odkrivanja raka dojke. Toda tudi najboljši presejalni program ne more prevzeti vse odgovornosti za moje zdravje.

In to je verjetno tisto, kar bi ti letos kot radiologinja najraje povedala ob vseh rožnatih pentljah.

Če opaziš spremembo na dojki, je ne ignoriraj samo zato, ker je bila zadnja mamografija normalna. Vzemi jo resno in jo ustrezno razišči. Če dobiš vabilo na presejanje, si dovoli razumeti, zakaj greš, kaj lahko s preiskavo pridobiš in kakšne so njene omejitve. Predvsem pa ne dovoli, da te normalen izvid uspava v občutek, da je skrb za tvoje dojke za naslednji dve leti zaključena, ker dojke niso ločen kos telesa, ki ga enkrat na dve leti stisnemo med dve plošči in s tem opravimo preventivo.

Jaz želim zase nekaj več. Želim uporabljati medicino tam, kjer je močna, hkrati pa skrbeti za svoje telo tudi takrat, ko medicina na sliki še nima česa pokazati. Ne želim čakati samo na naslednji izvid, ampak želim vedeti, kaj lahko zase naredim že danes.

In pravzaprav je to tudi velik del tega, kar ženske počnemo skupaj v Krogu za življenje. Učimo se svoje telo bolje razumeti, zanj skrbeti skozi različna življenjska obdobja in predvsem vedeti, kdaj je čas, da nekaj vzamemo pod drobnogled.

Ker če sem se kot radiologinja, zdravnica in ženska iz vsega tega kaj naučila, je verjetno ravno to: »Nič ni videti« je lahko zelo dobra novica. Samo nikoli ni celotna zgodba.

Objem, Petra

zdravnica, specialistka radiologije in ženska, ki ima ob svoji družinski zgodovini precej razlogov, da raka jemlje resno, vendar svojega zdravja ne želi skrčiti samo na iskanje bolezni