PREDEN LETOS SPET ODPREŠ FLAŠKO VITAMINA D … O soncu, laboratoriju in o tem, zakaj sama jeseni ne začnem avtomatsko šteti kapljic.

Jesen je pred vrati in s tem nov obrat življenja na glavo.

Če si še pred nekaj tedni razmišljala, kam boste šli na morje, koliko kopalk vzeti s sabo in kdo je spet pustil mokro brisačo zvito v kotu, potem so zdaj tukaj prva hladnejša jutra, ti si se vrnila na delo, otroci se vrnejo v šole in vrtce, dnevi se začnejo krajšati in skoraj istočasno se začne še ena sezona.

Sezona vitamina D.

Na kuhinjske pulte se vrnejo male flaške, na internetu se začnejo debate o tem, koliko enot bi morali jemati odrasli, koliko otroci, ali je dovolj 1000, mora biti 2000, mogoče 4000, zraven K2 ali brez njega …

Mnogo vprašanj ter najmanj toliko mnenj.

Sama dobim potem vedno znova vprašanje: “Petra, jesen je, koliko vitamina D naj zdaj jemljem?”

Moj odgovor pa je za človeka, ki si želi samo številko, precej zoprn: Ne vem.

Ne vem, koliko ga potrebuješ ti. In če sem čisto iskrena, tudi ti tega ne moreš vedeti samo zato, ker je zunaj jesen ali zima.

»MANJ SONCA« NI CELA ZGODBA IN NE LABORATORIJSKI IZVID

Vitamin D je zame krasen primer tega, kako hitro lahko iz nečesa pomembnega naredimo nekaj, kar začnemo uporabljati skoraj avtomatsko, včasih žal tudi nepremišljeno.

Dolga leta smo poslušali predvsem o pomanjkanju vitamina D. Pri tem smo ugotovili, kako pomemben je za kosti, imunski sistem in številne druge procese v telesu, in počasi smo prišli do razmišljanja: če je vitamin D pomemben, ga je dobro dodajati. In če je malo dobro, je mogoče več še boljše.

To pa žal ni vedno nujno.

Vitaminu D sicer rečemo vitamin, vendar se v telesu obnaša precej bolj hormonu podobno, njegova aktivna oblika deluje namreč kot steroidni hormon. In tudi tukaj več ni nujno vedno bolje ali bolj “plodno”.

Tako kot se spreminja narava in njen ritem, se naravno spreminjajo tudi vrednosti vitamina glede na letni čas, izpostavljenost soncu in številne značilnosti posameznika. Eno je namreč tisto, kar vnesemo ali izmerimo v standardnem laboratoriju, nekaj drugega pa je celotna zgodba tega, kaj telo z vitaminom D naredi.

Tako številka, ki jo običajno izmerimo v laboratoriju – 25(OH)D – še ni cela zgodba. Telo mora vitamin D najprej predelati, pri tem pa sodelujejo med drugim jetra in ledvice, njegovo delovanje pa je povezano tudi s PTH, kalcijem, magnezijem in drugimi hranili. Zato mene vedno zanima širša slika in ne samo ena izolirana številka na izvidu.

Če povem po domače - dodajanje ali enaka doza dodajanja pri Tinčku, ne pomeni nujno enakega rezultata pri Tončku.

Zato tukaj ponovno pride na vrsto moj precej dolgočasni zdravniški: TESTIRAJ. NE UGIBAJ.

Preden me zato vprašaš, koliko vitamina D naj jemlješ, bi rada vedela: Koliko ga sploh imaš? In če ga imaš malo, pride moje naslednje vprašanje: Zakaj?

Seveda lahko vzameva samo flaško, dodava vitamin D in čez nekaj mesecev ponovno izmeriva lepo višjo številko. In včasih je to tudi smiselna (po)moč. A mene kot zdravnico še vedno zanima, zakaj telo potrebuje to pomoč in ali lahko vmes naredimo kaj, da je nekoč morda ne bo več potrebovalo.

Naj ti tukaj zato predstavim Tinko.

TINKA IN NJENA FLAŠKA VITAMINA D

Ko sva s Tinko začeli delati skupaj, njen vitamin D ni bil samo malo pod tisto laboratorijsko mejo. Bil je resnično prenizek.

Seveda bi vse skupaj lahko “rešili” hitro po načelu “Dodaj vitamin D.” in potem čez nekaj mesecev ponovno izmerili.

In da ne bo pomote: flaško sva kupili. A to ni vsa zgodba, vsaj ne njeno bistvo.

Preden sva karkoli nadomeščali, sva zato pogledali onkraj standardnega laboratorijskega “25(OH)D”, zajeli dodatne laboratorijske parametre, njeno vsakodnevno hrano, realno izpostavljenost poletnemu soncu, način življenja in vzeli v obzir tudi to, da je bila v trenutku testiranja pozna jesen.

Ko sva ob tem odprli njeno špajzo, je hitro postalo jasno, da Tinkinemu telesu ne manjka samo nekaj kapljic vitamina D, ampak predvsem prava hrana, kvalitetne maščobe in hranila, ki jih telo potrebuje za normalno delovanje.

In tukaj sva začeli delati nekaj precej manj fajnega kot naročiti samo en prehranski dodatek. Začeli sva pajs za pajsom hraniti telo.

Na krožnik sva počasi vračali več kakovostnih maščob, jajca, meso in drugo hranilno bogato hrano. Podprli sva prebavo in s tem pogoje za absorpcijo. Več pozornosti je dobilo tudi sonce. Vmes pa sva dodajali vitamin D in to na način, ki je bil prilagojen njenim potrebam, izzivom in teži. Kjer ni dobila le flaške s kapljicami, ampak tudi podporo s hranili, ki sodelujejo pri presnovi in delovanju vitamina D v telesu. Vse skupaj pa sva seveda spremljali tudi z laboratorijem.

Zakaj sva dodajali, ko pa verjamem, da zna telo samo?

Zato, ker se mi kot zdravnici ne zdi smiselno naslednje tri zimske mesece filozofirati, ali bomo mogoče do marca vse rešili s soncem, če mi telo in laboratorij v tistem trenutku jasno kažeta, da potrebujeta (po)moč.

Verjeti v sposobnost telesa, da veliko naredi samo, zame namreč ne pomeni, da mu nikoli ne pomagamo. Pomeni, da mu pomagamo takrat, ko pomoč potrebuje, ob tem pa iščemo, kaj lahko naredimo, da je nekoč morda ne bo več.

In da se vrnem k bistvu, tistemu onkraj flaške.

Najin cilj ob dodajanju ni bil, da Tinka naslednjih dvajset let vsakodnevno živi s to eno flaško in nadaljuje tam, kjer je prejšnjo pomlad končala.

Moj cilj kot zdravnice je bil najti iskren odgovor na vprašanje: “Kaj lahko narediva, da bo telo čez čas potrebovalo manj pomoči s strani flašk?”

In uspelo nama je kar sva želeli. Ko sva naslednjo sezono naredili kontrolo in ponovno pogledali njeno stanje, vitamina D ni bilo več treba dodajati.

Je bilo to samo zaradi boljše špajze in več maščob? Več sonca? Boljše prebave? Spremenjene celotne prehrane?

Ne vem. In tega ti tudi ne bom prodajala kot čudež ene spremembe. Vem pa, da sva vmes naredili precej več kot samo praznili eno flaško za drugo.

Tinkina zgodba se je v nekaj mesecih spremenila. In to je tisto, kar želim, da iz te zgodbe odneseš.

Različni ljudje, različna zgodba in s tem različne potrebe. Ali celo ista ženska, isti vitamin, a drugačen trenutek in drugačna potreba.

Zato sama ne verjamem v priporočilo: “Od oktobra do aprila vsi X kapljic.”, ampak v dodajanje z razlogom.

Nekdo jih bo morda namreč res potreboval in bo dodajanje imelo smisel, nekdo drug pa bo potreboval drugačno količino, drugačen čas dodajanja ali pa ga v tistem trenutku sploh ne bo potreboval.

PRED FLAŠKO JE BILO SONCE

Se spomniš časov, ko še nihče ni toliko razmišljal o soncu, ampak smo enostavno vedeli, da brez njega ni življenja? Ko nihče ni stal na plaži in štel: “Ena enota, dve enoti, tri enote …”, ampak smo bili preprosto zunaj.

Sonce je prišlo do kože in telo je lahko začelo delati tisto, kar zna – med drugim tvoriti vitamin D.

Zato sama vitamina D nikoli skrčim samo na prehranski dodatek. Roko na srce, sonce in kapsula nista ena in ista stvar. Svetloba sodeluje pri uravnavanju našega cirkadianega ritma in številnih drugih fizioloških procesov, ki jih ne moremo preprosto zapreti v malo rjavo stekleničko. Vitamin D je samo en košček precej večje zgodbe našega odnosa s svetlobo in okoljem.

Seveda živimo v Sloveniji in ne na ekvatorju. Jeseni se dnevi krajšajo, sonce je nižje in pride del leta, ko tvorba vitamina D v koži ni več takšna kot poleti.

Zato ti ne bom rekla: “Pozabi na dodatke in pojdi za deset minut na novembrsko sonce.”

To bi bilo približno tako uporabno kot nasvet: “Če si utrujena, pa malo več spi.”

Bom pa rekla: Ne pozabi na sonce samo zato, ker obstaja flaška.

Pojdi ven. Zjutraj poglej dnevno svetlobo, namesto da je prva svetloba, ki jo vidiš, telefon, tablica ali računalnik. Ko je lep jesenski dan, ga izkoristi.

In predvsem ne pozabi, da je človeško telo tisočletja živelo v odnosu s svetlobo, temo, letnimi časi in hrano precej prej, preden smo vitamin D začeli kupovati v flaškah.

ENA STVAR, KI JE MORDA NISI PRIČAKOVALA

Ko UVB-svetloba pride do naše kože, se začne v telesu tista prava, “plodna” kemija. In tukaj igra ključno vklogo pri nastanku vitamina D3 snov imenovana 7-dehidroholesterol, molekula iz poti presnove holesterola.

Po domače? Telo pri izdelavi vitamina D uporablja tisto razvpito molekulo holesterola, ob katerem nas na laboratorijskem izvidu tako hitro zagrabi panika.

Zanimivo, a ne? 

Meni je tako vedno znova fascinantno, ko pomislim, koliko strahu in dilem je še vedno okoli holesterola. In ne, preden odletiva v drugo skrajnost, to ne pomeni: več holesterola = več vitamina D = bolje.

Čisto tako stvari ne delujejo. 

Pomeni pa, da tudi tukaj ni vse samo “dobro” ali “slabo”, “dodaj” ali “zbij”.

Zato moj predlog, preden neko številko samo zbijaš ali dodajaš, poskusi najprej razumeti, kaj sploh gledaš.

TO JESEN MOGOČE NE POTREBUJEŠ SAMO NOVE FLAŠKE

No, mogoče jo. Če laboratorij pokaže, da je tvoj vitamin D prenizek, je lahko premišljeno dodajanje zelo smiselna (po)moč.

Ampak po Tinkini zgodbi bi rada, da se res vprašaš: “Zakaj je nizek?”

In tukaj se zgodba o eni sami flaški, kot si videla, precej hitro razširi na sonce, špajzo, prebavo, kozmetiko, način življenja, letni čas in tvojo celotno zgodbo.

Zato zame ključna razlika ni v tem, ali jemlješ dodatke ali ne, ampak v tem ali veš, zakaj jih jemlješ.

KAJ IMA ZDAJ S TEM TVOJ HOLESTEROL?

Če si se ustavila pri holesterolu in zgoraj morda prvič pomislila: “Čakaj malo. Če telo holesterol potrebuje … zakaj se ga potem ves čas tako bojimo?”

Bravo, to je odlično vprašanje in hkrati izhodišče za tvoje nadaljnje raziskovanje. Da tudi tukaj pogledaš dlje od ene številke in se začneš spraševati:

Zakaj je visok? Kaj se dogaja okoli skupnega holesterola in LDL? In kaj moje številke pomenijo v kontekstu mene?

Če se ti je zdaj odprlo še kakšno novo vprašanje, sem ti pripravila brezplačni priročnik HOLESTEROL BREZ PANIKE →, kjer začneva ravno pri tem.

Ker preden začnemo nekaj na laboratorijskem izvidu panično zbijati ali na drugi strani razglašati, da sploh ni pomembno, se mi zdi pošteno narediti nekaj precej bolj temeljnega - najprej razumeti, kaj gledamo.

NAZAJ K TISTI FLAŠKI …

Če si iz vsega tega zapomniš samo eno stvar, naj to ne bo, da vitamina D ne smeš dodajati. To ni moje sporočilo.

Želim pa si, da letos jeseni, ko boš spet vzela v roke tisto malo rjavo flaško, pred prvo kapljico narediš nekaj precej enostavnega. Vprašaj se: “Zakaj?”

Ga dodajaš zato, ker veš, da ga telo trenutno potrebuje? Ali zato, ker je september in ga zdaj pač jemljejo vsi?

Mogoče bo odgovor: “Ja, potrebujem ga.” Če ja, potem ga dodajaj premišljeno, v količini, ki ima smisel zate, in čez čas preveri, kaj se je zgodilo.

Mogoče pa boš prvič ugotovila, da pravzaprav ne veš. Da že nekaj jeseni zapored vzameš isto flaško, kapljaš približno enako količino in nikoli nisi pogledala, kaj se medtem dogaja v tvojem telesu.

In mogoče je letos čas, da namesto ugibanja preveriš.

Ob tem pa ne pozabi na tisto precej manj moderno “dopolnilo”, ki ne pride v rjavi steklenički, ampak je z nami že tisočletja – sonce.

Ujemi ga, dokler ga september še ponuja. Pojdi ven. Dovoli svetlobi na kožo. Poglej svojo ŠPAJZO in razmisli o tem, koliko kvalitetnih maščob ter ostale hranilno bogate hrane imaš zares na svojem krožniku. Poglej torej svojo celotno zgodbo in ne samo ene laboratorijske številke.

Za to jesen ti pustim “na receptu” tri stvari: Ujemi sonce. Nahrani telo. In če lahko testiraš, ne ugibaj.

Če po vsem tem to sezono ostaneš vseeno pri flaški, naj bo. A naj ostane to kot premišljena (po)moč telesu, ne nadomestilo za razumevanje njega.